Bi se ustavili, če bi vedeli? Bi prijeli roko, če bi čutili? Bi se spogledali, radovedno, upajoče, tleče, prasketajoče?
Bi odgovorili? Bi vprašali? Ali bi bežali? Bi zmogli? Bi hoteli? Bi želeli?

Koliko je vprašanj na svetu, približno toliko kot je ljudi. Ne upa si, čeprav si želi. Ne dovoli, čeprav ve, kaj v njej tli. Ne, ne spi...čeprav družba tako želi. Ona bedi, gleda in se uči. V temi, podnevi, kadarkoli, lahko tudi beži. A za trenutek se ustavi, vsake toliko, ona ne pozabi. V tistem trenutku si dovoli. V rokah drži, skodelico in gleda v daljavo, dneva, ki se bliža koncu. Vidi stvari, ki jih je videla že 1000 krat, a tokrat se ji za trenutek zazdi, da nekaj občuti. Počuti se lepo, počuti se čudovito, v masi neraziskanih stvari, ki jih vsi poznajo. In trenutek mine, zopet vse boli. Kaj se dogaja, ji jasno ni. A v sebi je našla kar je iskala, dovoli, da boli. Dovoli, da je tako, kot telo želi. Ne obsoja, samo je....s tišino svojega srca in vsake toliko vidi, da se lahkost bivanja nezadržno bliža.

Telefon zazvoni, nekdo jo zmoti....uf...test. Kaj zdaj? Kako ukrepati? Ve, da tega ne želi, ve da se da, da se to odstrani. Ugotovi, hitro preusmeritev pozornosti. Notranji opazovalec skupaj z njo poleti. Vidi, čuti, ve. V naslednje besede vloži vse. Za trenutek verjame, čuti, da zmore. Oseba na drugi liniji bo slišala, zagotovo sliši. Poleti na valu svojih misli, čuti kako jo dvigajo in kako se radujejo z njo. Ve, da dviguje osebo na telefonu, ve da to počne. Ampak ona čuti, čuti, da oseba ni dojela, ni čutila, zamudila je. In se vrne na svoje tire, deklica na telefonu nadaljuje in sploh ne ve, zakaj se gre.
Ampak ona ugotovi, da je test prestala, da je sama sebi roko podala, da je sama sebe iz teme pognala in v luč sedaj zre in sprašuje z nasmeškov, kaj še :-)?

Prikaži vse zgodbe