Včasih se v svojem življenju znajdemo pred težkimi odločitvami, dolgo časa iščemo in iščemo kaj je tisto kar kliče naše srce. Ne znamo, ne zmoremo, nismo pripravljeni je pogosto odgovor. A če človek išče je slej ali prej postavljen pred izbiro, pred izbiro, kako zelo pomembna je tale stvar zate. Kako daleč si pripravljen iti za to. Kakorkoli nastopimo v trenutku izbire je odvisno od nas. Vsekakor razumem, da je "lažje" reči ne, tega ne potrebujem, nisem zares v tem in tega se bom izognil, a za ceno česa? Sebe.

Znova in znova se sprašujem, do kje seže moja želja po duhovnosti, a ne duhovnosti v klasičnem pomenu beseda, ampak duhovnost, kot odkrivanje sebe. Pogosto se umikam in rečem, ne saj to ni tako pomembno, lahko se še malo pretvarjam, ampak v resnici se ne morem več pretvarjati, da sem to kar nisem.

Naučeni smo, da dosežemo svoje ne glede na posledice, ljudje zoperstavljeni odločitvi drugega človeka nastopimo trdo, z ultimati, ali to opustiš ali pa bom tudi jaz počel stvari, ki tebi niso ljube. Manipuliramo na vsakem koraku, da prepričamo ljudi v svoj prav. Če čutimo, da si nekaj želimo, zakaj potem to počnemo šele ko smo zoperstavljeni nekomu drugemu in temu kar on počne. Zakaj počnemo stvari iz "inata" in ne iz ljubezni.
Vsakdo je svobodno bitje in lahko počne kar ga kliče v srcu, konec koncev tudi če ste v zvezi ne pomeni, da morate vedno ustrezati partnerju. Tega sem se jaz posluževala predolgo, počela kar drugi želijo, za tiste drobce ljubezni, ki so tako ali tako že v sami osnovi pogojni. Ne želim si več pogojne ljubezni....želim si, da sem sprejeta tako kot sprejemam sama, brezpogojno. Ko opazujem ljudi okoli sebe in sem prisotna z njimi ne glede na to kaj doživljajo, ko ne obsojam, ampak razumem, četudi mi je kdaj pa kdaj kaj popolnoma nerazumljivo. Ni razlogov in ni utemeljitev zakaj se včasih človek počuti tako kot se počuti, dejstvo je da tako čuti in če sliši klic svojega srca, ga mora poslušati ne glede, na to kakšne so posledice.

Nahajamo se v času, kjer skrivanje več ni opcija si ali nisi to kar čutiš, odločitev je tvoja. Ljudje mi pravijo, kako si lahko tako pogumna, kako lahko zamahneš z roko in si rečeš naj to prinese kaj bo prineslo. Zato, ker vem in zaznavam kar čutim in ne spuščam se v bitke, ki ne prinesejo ljubezni in dobrega za vse vpletene. A tokrat moram stati za tem v kar verjamem. V resnici ne vem kakšne spremembe bo moja odločitev prinesla, a slišim glas, ki mi pravi. Danes, sedaj je pravi trenutek, da prekineš vzorec svojega prilagajanja in čas je da to narediš z ljubeznijo.
V svojem srcu čutim, da sem rojen učitelj, da ljudem z vzgledom pokažem, kako stopati za tem v kar verjamejo in čutijo, da prinese dobro. Kako naj od drugih pričakujem, da bodo naredili isto, če sama ne zmorem. Kako naj pogledam ljudem v oči in jim rečem, vztrajaj, če je to tisto kar si želiš. Naravnaj se na pozitivno in z vsem srcem upaj in delaj dobro, vem da se ti bo poplačalo, kako če sama ne bi naredila enako.

Vsi imamo svoje preizkušnje in odločila sem se, da stojim na svojem mestu, trdno, odločena, kot še nikoli. Redko tako trdno stojim, ker včasih presodim, da ni vredno za malenkosti, a tokrat je vredno, ker če tega ne storim izgubim sebe, izgubim vse za kar sem se trudila in na čemer sem delala in to kar želim doseči bom dosegla z ljubeznijo.
Pogosto izrazimo, da gremo v boj, v bistvu to ni boj, samo bojevnik v nas trdno stoji na svojem mestu, ne pričakujem od nikogar, da sprejme moje prepričanje, niti da mi sledi, edino kar zahtevam je svobodo, da lahko jaz razmišljam kakor jaz čutim in delam kakor jaz mislim, da je prav. Enako dajem drugim, ker ne moremo vedno razumeti, zakaj si oseba želi nečesa, a če si želi, zagotovo obstaja razlog.

Zakaj bi omejevali en drugega, samo zato ker ne razumemo vedno kakšen je povod, kakšna je motivacija. Bodimo odprti in dovolimo svojim ljubljenim, da izrazijo kar morajo, izkusijo kar morajo in naredijo kar morajo. In če jih imamo resnično radi bomo v celem procesu mirno stali ob strani in čakali na trenutek, ko bo oseba odkrila kar želi odkriti in spoznala, kar mora spoznati. Če jim ne uspe in jih potolče to kar so ugotovili, ni pravi trenutek za kritiko, ampak vzpodbujanje. Vzponi in padci niso samo to, ko človeku ne uspe in pade. Ko se zlomi na tisoč in en delček je pravi trenutek, da mu povemo, da ga občudujemo. Občudujemo zaradi poguma, ki ga je zbral/a v svojem srcu, da je poskusil/a in vzpodbudimo, da poskusi znova.

Je že res, da na začetku svojih poti pogosto padamo, zato je ključno, da imamo ob sebi ljudi, ki nas znajo podpirati, ki nas znajo opomniti, da le mi sami vemo kaj je prav za nas. V resnici nihče ne more reči, kaj je najbolje zate, zame....reče lahko le to kar je najbolje zanj.
Zato so vse zveze tako zahtevne (partnerske, brat –sestra, sestra –sestra, oče – otrok, mama – otrok…itd), ker se moramo naučiti sprejemati drugačnost, ne zgolj sprejemati, ampak pozdraviti in odpreti svoje srce v celoti resnici, da vsak zase najbolje ve, kaj je prav zanj ali zanjo.

Ne glede na to kako daleč smo prišli nikoli nismo na cilju in ko iščemo mnenje drugih se kaj hitro izgubimo. Ko pokličem svoje prijatelje v resnici ne potrebujem drugega, kot to da mi rečejo, ne glede na vse jaz sem ob tebi. Dober nasvet in prepuščanje izbire meni. Prepogosto polagamo svoje odločitve v roke drugih. Čas je, da začnemo vsi brez izjem razmišljati s svojo glavo.
Vem, da so nekatere odločitve težje od drugih in nekatere odločitve nas stanejo več kot druge. Ne pravim, da je konec zveze, prijateljstva ali kakršne koli druge zaveze odgovor, ljudje moramo delovati složno, biti odprti za mnenja drugih in prepustiti svoja prepričanja lahkotno na dlani, da lahko odidejo in sprejmemo drugačno prepričanje, če je to tisto kar začutimo, da bi nam pomagalo.
Ni pomembno, kje se naučite in kaj verjamete, v vsakem primeru smo naučeni. Ali smo se naučili od staršev ali od knjižnice, ne naredi razlike, naučili ste se....in prepričanje je dobro samo do tam do kjer vam služi. Če čutite in vidite, da vas določena prepričanja zavirajo je čas, da jih opustite.
Kličem vas in vam trkam na vrata, na vaša srca, odprite jih in bodite tukaj za ljudi, najprej pa zase. Stojte za tem v kar verjamete, brezpogojno, neomajno z odprtim srcem. Poženite korenine tam kjer jih želite, kjer čutite, da je prav in stojte za tem v kar verjamete. Ne bo vedno lahko, drama pride ko smo najmočnejši. A zaupajte, da boste s svojo lučjo razsvetlili še tako temne kotičke. Danes svetim v enega izmed takšnih kotičkov, ker je dovolj, ne želim, da se vzorec več ponavlja, a ne bom silila. Stala bom na svojem mestu, z vso ljubeznijo, ki jo premorem in pokazala, kaj zmore ljubezen. Ne zapirajte se, zaradi zlomljenih in ponižanih egov, nasprotno bolj kot ste prizadeti, bolj se odprite. V bolečini leži ključ do integracije tega, kar deluje brez vaše zavesti.

Široko odprite vrata svojega srca in spustite vse....čisto vse, brez izjem. Jokajte, če morate a ob koncu dneva, sledite svojemu srcu. Nismo sami imamo drug drugega in v trenutkih, ko je težko se ozrite okoli sebe in začutite, kako stojijo ob vas, vsi ki navijajo za vaš napredek.
Predolgo smo luči tiho, predolgo skrivamo svoj sijaj, ne smemo več skrivati kar smo, svet nas potrebuje, vsakega izmed nas, da delamo po svojem srcu. In čeprav, vem da se sliši kot nagovor k boju, to ni zares boj. Morda res stojimo na fronti tega kar se nam dogaja, a v srcu čutimo in vemo, da to ni boj, to je zgolj in samo stati na svojem mestu, med tem ko nudimo zdravljenje drugim.
Izzovimo ljudi, da reagirajo in jim v njihovi reakciji z vso ljubeznijo pokažimo kje boli in zakaj. Ne obsojajmo, ampak brezmejno spoštujmo občutke drugih in jim pokažimo, da to zmorejo, da verjamemo v njih. Žalost in izsiljevanje z vlogo žrtve, je konec. Tega ne potrebujemo več, manipulacije iz ene strani in druge so zaključene. Spodbujajmo en drugega, da delamo s srcem vse....pa naj bo to kuhanje, pranje, pomivanje, pospravljanje, umetnost, popravila, karkoli....vse s srcem.
Časa za spanje več ni...čas je da se zbudimo in začnemo delovati. Če si želimo živeti v svetu, kjer bomo vsi enaki, kjer se bomo sprejemali in kjer bodo razlike zaželene zaradi, potenciala, ki ga nosijo s sabo, potem je čas, da nastopimo.
Trenutek je zdaj, naj bo ljubezen naše vodilo in naj vedno vlada v srcu in umu, da ni pomembno ali zmagamo ali izgubimo, pomembno je da se udejstvujemo. Da sodelujemo pri tem kar čutimo. Četudi ob koncu dneva ugotovimo, da nismo uspeli, da smo se na poti izgubili in zopet padli, ni pomembno, v vsakem primeru se bomo naučili. Ali uspemo ali ne je samo stvar dojemanja, pogum da začnemo in nadaljujemo je tisto kar šteje. Če ste kdaj želeli kaj fizično narediti s svojimi rokami, potem veste, da največje lekcije ne prihajajo iz uspehov, ampak neuspehov.
Le takrat, ko smo naredili vse "narobe" smo videli, kako moramo postopati, da dosežemo svoj cilj, da naredimo kar smo se namenili. Zato, ne skrivajte se več, pokažite svojo luč, pokažite svoje srce, pokažite svojo ranljivost in obljubljam vam, da svet vam bo sledil. In če se izgubite po poti, ne obupajte, meditirajte, umirjajte se in poslušajte, kajti glas srca govori tiho a vztrajno in le tisti, ki resnično prisluhnejo tudi slišijo.

Rada vas imam

Prikaži vse zgodbe