Iskanje sebe

Ponekod čutim strah in bolečino, drugje ljubezen in milino. Vse to pa sploh pomembno ni, ker vsak občutek lahko se spremeni.

Ni hujšega kot čepeti v temi in upati, da bo sonce obsijalo vsaj en majhen delček teme, v kateri sedimo. Da bi vsaj en majhen žarek našel pot do nas in nam pokazal, kje sploh smo. Postaviti se na noge in poiskati ta žarek, poiskati pot do njega, poiskati vrata, ki vodijo ven, to pa je povsem drugačna zgodba.
Navajeni občutkov, ki jih živimo iz dneva v dan, navajeni zanemarjanja sebe, navajeni nositi več kot sploh zmoremo, teža sveta na naših ramenih. Vse to nam preprečuje, da bi naredili prvi korak. Bo bolelo, ko bomo prvič po dolgem času stopili na svoje noge? Bo bolelo, ko bomo naredili prve korake, kot otrok, ki se uči hoditi?

Seveda bo. Ste že kdaj sredi trde teme stopili na lego kocko,brcnili v mizo ali se spotaknili in zgrmeli po tleh kolikor ste dolgi in široki? In kaj ste naredili? Sprhali ste iz sebe prah, pogledali če je kakšna hujša poškodba in šli dalje.
Je bilo prijetno, ko ste stopili na kocko ali zgrmeli po tleh? Ne, najbrž ne. Torej zakaj bi bilo dušno, osebno iskanje drugačno?

Prepogosto čepimo v temi in ko se bomo želeli premakniti bomo tu in tam stopili na lego kocko, tu in tam butnili ob mizo in tu in tam zgrmeli po tleh in bolelo bo. Vendar bo tudi minilo. In mi bomo korak bližje izhodu.

Ko bomo našli ta vrata, ki vodijo do našega sonca, do naše luči, bo srce udarjalo kot ponorelo in strah nas bo kaj čaka na drugi strani in ko jih bomo počasi odpirali, bomo spoznavali ljubezen. V srce se bosta naselila mir in toplina, spoznali bomo kaj je bližina. Po vsem tem, ko bomo dodobra seznanjeni z lučjo, jo bomo prijeli in nesli v globino, v našo temo in videli bomo, da tam ni ničesar, česar bi se morali bati. Le kup navlake otrok, ki so rasli brez staršev.

Velik kup lego kock in stare pajčevine. Ugotovili bomo, da je bil strah odveč, ker vse kar moramo storiti je prijeti v roke metlo, čistila in krpo in začeti čistiti in ko bo ves nered počiščen, bomo dvignili žaluzije in odprli okna in ugotovili bomo, da je sonce vedno bilo tu, le iskali smo na napačnih krajih.

V srcu pa se bo ustvarilo spoznanje, da nas nobena "tema" ne bo več strašila, temveč bo vedno dobrodošla, ker jo bomo spoznali, starko ogrnjeno v plašč stoletij iskanja. In ko bo stala pred našimi vrati, jih bomo široko odprli, jo povabili na čaj in rekli:" Dobrodošla moja učiteljica, dolgo te že ni bilo naokoli. Bova začeli?"

Pa začnimo...