Prehitro slovo

Sporočila bi, če bi znala iz daljave, pokazala in se nasmehnila v pozdrav. Nikoli zares nisem odšla, ne dokler me potrebujete.

Verjela sem, da bom znala in naredila sem kar sem lahko, a včasih prehitro pride tisto naše »slovo«.
Želim si, da bi znala, prevrteti uro nazaj in spremeniti toliko tega, izreči kar nisem znala in pokazati, kaj s srcem sem iskala.

Bremena preteklosti bi posula s čudežnim prahom pozabe in ogrnila bi nas vse z žametnim plaščem živo rdeče barve pod katerim bi se počutili varno.

Skrbela sem za vse, le zase ne. Koliko takšnih vas danes tukaj stoji? Koliko takšnih, ki vam bolečina na prsih leži, predvsem zaradi skrbi. Enaki smo vsi. Vsi brezglavo skozi življenje divjamo, preden dobro sploh hoditi znamo.

Če bi znala bi vam pokazala, da čas nikogar ne čaka, da življenje na Zemlji mine in hiti neznano kam in ostane »žalovanje«. Zakaj nisem? Ko bi vsaj! Kdaj bom spet lahko? PREHITRO SLOVO.

Tu sem, da vas učim, da je življenje potrebno živeti in srce na rokah imeti. Le takšno življenje se zares živi, vse ostalo povzroči le skeleče oči.

Na ramenih se nosi bremena izpred dni, na katere nihče niti pomislil ni.
Ko bi znali se resnično umiriti in se ljubezni prepustiti to bil bi dan, ko bi vse nebo se veselilo in ko trpljenje bi nas zapustilo.