Vse v moji neposredni okolici se odvija v skladu s tem, da ljudje iščejo vodilo, pot in način, zato vam poskušam približati, kako jaz sprejemam, jaz čutim in jaz zaznavam, da je zame najbolje. Če se v mojih opisih najdete, pa še toliko bolje. Imejte v mislih, da zgolj vi sami veste, kaj točno je najbolje za vas, drugi vam lahko samo pokažemo način, ki je »pravi« za nas. Ljudje pa smo različne enačbe, zato je nujno potrebno, da najdete katere spojine manjkajo v vaši enačbi.

Ena izmed glavnih ovir je v tem, da nekako ni dovolj sprejeto prepričanje, da je v pozornosti in zavedanju ogromno moči.
Najtežje »delo« ni, ko že enkrat vemo kaj in kje nas določene stvari zavirajo. Najtežje »delo« je ugotoviti kje in zakaj energija zastaja, ko enkrat vemo kaj nas zavira je pot relativno enostavna. Naša telesa znajo vse sama, s kančkom naše brezpogojne prisotnosti. Težave načeloma nastanejo takrat, ko poskušamo z glavo rešiti nekaj kar se zelo hitro razreši »samo«, če se ne ujamemo v vzorce samoobsojanja, samoanalize in lastne kritike.

V naših telesih so vzpostavljeni mehanizmi, ki so avtomatski in eden izmed njih je tudi »čiščenje« in procesiranje čustev. Na svoji poti poti sem spoznala, da manj kot »tuhtam« bolje je in več kot »vadim« hitreje gre. Vse kar je zares pomembno in potrebno je zgojl zavedanje. Ko enkrat uzavestimo kje leži problem in večina to doživi, kot neke vrste »AHA« moment, se proces začne sam odvijati. Kako hitro bo mimo je odvisno od tega, kako dolgo lahko mislite »NIČ«.
Zato se meditacije toliko spodbuja, opazovanje iz odsotnosti misli je po mojih izkušnjah resnično eden najhitrejših načinov, da se občutek izrazi in mine.

Kaj se v praksi dogaja in zakaj povzroča težave? Posameznik npr. končno uzavesti, da ima slabo samopodobo (to poveže s svojimi dejanji in začne sprejemati, da bi lahko marsikaj izboljšal sam). Zastavi si cilje, jim pridno sledi, samopodoba se izboljšuje in naenkrat »BUM«, začne boleti celotna trebušna votlina, pritiski v tem področju se povečujejo in začnemo dvomiti vase. Kaj sem naredil narobe? Kje sem zgrešil? Sem mislil, da mi gre že bolje ipd..
Ko pa je pravo vprašanje: »Kaj sem naredil/a prav?«

Ta »BUM« je pravzaprav eden izmed najlepših trenutkov v našem življenju, to je trenutek, ko tehnica pretehta in se pečat odpre. Kot bi odletela pipica na sodu in vsa tekočina izteče in to je trenutek, ko ste izbili sodu dno, ko je končno tehtnica prevesila, po zaslugi vaših lastnih prizadevanj, a ker boli in tišči se ustrašite in skrijete, dvomite in sami sebi pogosto kaznujete z neprijaznimi besedami in mislimi. Zakaj? Ponosni bi morali biti nase.

Sprejti zavedanje, da nenadni izbruhi, ne pomenijo drugega kot to, da ste na pravi poti in poskušate telesu nuditi zatočišče s prijazno skrbnostjo (počitek, sonce, tekočina, sadje in zelenjava).
Vse je energija in že zakon fizike pravi: »Nič iz nič ne nastane in nič se v nič ne spremeni.« Enako je s »pečati«, blokadami ali kakorkoli jih želite imenovati, zame so samo otroci, ki si želijo mojo pozornost in jim točno to tudi ponudim. Energija mora skozi prevodnik, da se transformira in vaše telo je tisto, ki prevaja in spreminja naboj. Nič čudnega, da je včasih utujeno in namesto ljubeče skrbi in brezpogojne prisotnosti nudimo telesu in duhu kaj?
Samokritiko, obtoževanje, samopomilovanje itd.

Če uspemo sprejeti zamisel, da je v tem času pravzaprav marsikaj bolj »prav« kot si mislim ali je kaj lažje? Če sprejmemo, da telo zna in samo počivamo, ali je lažje? Če si dovolimo sprejeti, sa smo sredi procesa in nehamo pričakovati 100% popolnost ali je kaj lažje?

Torej kaj narediti ob izrazitem čustvu, za katerega se zdi, da je podivjani konj. Dihajmo – počasi in globoko, to telo umiri. Opazujmo občutek, brez obsojanja, takšen kakršen je, je popoln. Z opazovanjem se intenziteta občutka povečuje do najvišje stopnje, ne boste umrli, ampak na vsem lepem se občutek obrne. Tukaj bo potrebno zaupanje, prvič je najtežje, vse ostalo je stvar zaupanja, ko enkrat spustite in zaupate svojemu telesu, gre vsakič lažje, vsakič je bolje in kmalu vam bo vse povsem enostavno in avtomatsko, ko boste opazovali procese v sebi

Najbolje je, če ne zmorete sami, da imate nekoga ob sebi. Pravzaprav je laho to kdorkoli, ki mu zaupate, lahko je sestra, brat, parner, ki ga prosite, da presedi in prediha vaše občutke z vami in točno to pomanjkanje ljudi, ki jim zaupamo, mi je dalo osnovo, da sem tudi samoa razvila to kar imenujem »Izkustvena terapija«.

In osnova je, naučiti ljudi čutiti, da nismo odvisni od drugih, temveč, da se naučimo in nekako razvijemo skrb sami zase in za svoje bistvo, ker to je naša dolžnost, to je naša pravica in to je naša svoboda in zaradi tega nastajajo vse »moje zgodbe«, z namenom, da se ljudi nauči, da se vsem, da možnost, da sledijo sebi in da vsi uvidijo, kakšna veličina leži v njihovih prsih, tudi vaših. Želim vam čudovit dan.

Prikaži vse zgodbe