Kolikokrat se nam pripetijo situacije v življenju, nam katerimi nimamo vpliva? Kaj se nam takrat podi po glavi in kako doživljamo te situacije?
Vedno nam pridejo na pomoč tudi v takšni obliki, kot so prišli na pomoč naši bralki.
Vedno imamo izbiro sprejeti pomoč, uteho, upanje. Ne glede na to kakšna je situacije.

To je njena zgodba <3

Bila sem v 21. tednu nosečnosti. Z mojim fantom greva nič hudega sluteč v bolnišnico na morfološki pregled, kjer pa nama ginekolog pove da srček najinega otroka ne bije več, kar je bil zelo velik šok za naju oba. Povedo mi, da bo trajalo 3 dni preden mi lahko sprožijo splav.

Naslednji dan grem v bolnišnico kjer sem dobila tabletko za odluščenje maternice. Preden sem jo pojedla pa sem prosila še za zadnji ultrazvok, saj sem do konca upala da se bo zgodil čudež in bo mojemu otroku srček začel spet biti. Pa ni. Vzela sem tabletko in se vrnila domov. Ko sem stopila skozi vrata hiše sem na zavesi kuhinjskega okna zagledala prelepega metuljčka.

Prevzel me je pomirjujoč občutek, ki je bil v moji duši več kot dobrodošel. V trenutku sem vedela, da je bil to moj angel in v mislih sem se spraševala "a si to ti, moj mali angelček?" Tabletka je morala delovati dva dni in ta dva dolga dni sem preživela z rožnim vencem v rokah, veliko sem molila, samo to me je pomirjalo in me držalo pokonci.. in potem je prišla tista nedelja.. odšla sem v porodnišnico... sprožili so mi "splav" in popadki so trajali vse do večera, dokler ni malo bitjece prišlo na svet.

Celo nedeljo med popadki sem molila in bila v sebi tako globoko pomirjena. Ves čas sem čutila prisotnost nečesa višjega, božjega.. težko je opisati ampak nekaj ali nekdo je bil z mano v tisti sobi.. je bil to angel, Bog, Jezus, Marija... ne vem... vem pa da mi je kljub vsemu ta "energija" bila v oporo in mi dajala moč..

Če bi mi nekdo rekel kaj me čaka, bi rekla, da jaz pa tega že nebom prenesla... ampak se da, ker angeli so z nami vedno ko jih potrebujemo, ko smo najbolj ranljivi in na tleh, takrat nas tolažijo in so z nami... ko sem po tistem neko jutro ležala doma v postelji, sem razmišljala o mojem sinčku, kakšen bi bil, če bi mi delal družbo na tem svetu.. in prileti v sobo prelep metuljček, prileti nad posteljo in sede na zaveso. Prevzelo me je, kot bi me nekdo toplo objel, čutila sem mir v duši. Bil je angel, angel poslan iz neba, da bi mi bil v uteho. In res mi je bil. Hvala vam Bog in angeli zaradi vas sem lažje prenesla to grenko izkušnjo. Hvala.

In mi smo hvaležni, da si delila zgodbo z nami <3. Morda nekdo, ki to bere doživlja izkušnjo enako tvoji, morda nekdo doživlja kakšno drugo stisko, vendar mu je lahko ta zgodba opomnik. Nisi sam/a. Ob tebi smo. Vedno.

Prikaži vse zgodbe