Še danes se spomnim svojih klavrnih in prestrašenih začetkov pisanja. Že od nekdaj sem rada pisala, pa iskreno povedano tudi jaz iz samega začetka nisem premogla poguma, da bi svoje zapise tudi javno delila.

Verjetno gre zasluga, da se danes lahko pohvalim s prvo izdano knjigo (Moja pot do osebne sreče) in drugo na poti, predvsem tistim, ki so me pri tem ves čas spodbujali.

Ko sem začela anonimno objavljati na enem blogu, sem to pokazala prijateljici. Še danes se spomnim, ko mi je rekla: »Aha, tako si začela. Ne bo dolgo, ko se boš podpisovala pod svoje zapise.«

Mislim, da lahko mirne vesti rečem, da sem jo samo čukasto pogledala. Ni šans, sem si pri sebi mislila. Kaj si bodo pa ljudje mislili?

Moji pogledi so bili velikokrat, da ne rečem precej drugačni od večinskih pogledov. Še vedno so, da se razumemo. Vendar se danes ne bojim več stati za tem, kar napišem ali rečem.

Torej je bilo edino logično, da sem požela tudi precej kritike na svoje poglede ob samem začetku. Potrlo me je. Velikokrat sem obupala zaradi tega, kar so ljudje rekli. Vendar iskreno povedano, niso bile samo kritike. Bilo je tudi veliko pohval, vzpodbude in iskrene ganjenosti ob mojih zapisih.

Vendar sem bila preveč osredotočena na to, da bi vsem ustrezala, da bi lahko videla, da v resnici je bilo veliko več »pozitivnega«, kot »negativnega«.
Danes lahko rečem, da sem to predelala. Vem kakšna je moja motivacija pisanja. Želim pomagati. Želim deliti svoje znanje in izkušnje, ker v resnici lahko dam ogromno.

Nekje sem slišala pred kratkim: »Če ste zelo dobro v tem kar delate, ste hkrati izjemno sebični, če svoje znanje ne delite z drugimi.«

Se sliši grobo, ne? Vendar je v resnici tako. Naši darovi so nam dani z namenom, da jih delimo med ljudi. Vaši prav toliko kot moji. Delite jih, kot jih delim jaz. Na svoj način.

Danes me ta ista prijateljica, ki je prva brala moje zapise samo pogleda in reče: »Sem vedela, da boš zmogla.« Zmorem. In tudi vi zmorete.

Naj ne bodo strahovi in vplivi iz okolja tako veliki, da nehate sanjati in uresničevati svojo pot. Delajte korake naprej, četudi majhne. Saj veste, počasi se daleč pride.

Vse dobro vam želim.

Objem,
Andreja Goropevšek

Prikaži vse zgodbe