Tvoje življenje je popolno..

»Moje življenje ni popolno, vendar pa ima popolne trenutke.«

Ta zgodba se začne s stavkom, imam prijateljico, ki mi vedno reče: »Ja, ja saj vem tvoje življenje je pa tako ali tako popolno.« Temu sledi vedno smeh in čutim, ko to reče, da je to iz veselja, da sem srečna. Včasih me vpraša, kako mi to uspe. Najpogosteje pa to reče kot zaključek kakšnega daljšega pogovora, ki se začne z: »Ali imaš pet minut? Nekaj bi te rada vprašala.«

Nekaj minutni pogovor preraste v podroben opis »krizne« situacije, na koncu katere se vedno počuti bolje. Zaključi pa s vprašanjem: »Kako si pa ti?«, na katerega si vedno sama odgovori z zgornjim stavkom.

Smejim se, ko to pišem, ker sem vesela. Vesela sem, da po večini res zmorem krmariti skozi svoje življenje. Ne razumite me napačno, to nikakor ne pomeni, da je moje življenje samo sonce in cvetoča polja. Je tudi vse vmes. Zgodijo se stvari. Nepredvidljive stvari. Včasih me tudi kaj iztiri. Sem človek.
Vendar pa je hkrati res, da sem si uspela izgraditi svojo mentaliteto do te mere, da ne sodim situacije na podlagi tega, kar mislim, da je res. Temveč vedno ohranjam v zavedanju, da ima vsaka medalja vsaj dve plati. Zakaj vsaj dve? Ker jih je običajno še več. S tem konceptom, se vedno potrudim tudi na najtežje situacije pogledati iz drugačnega vidika.

Kako bi nekdo, ki ni čustveno vpleten videl situacijo na mojem mestu? Gotovo je tudi na tem mestu nekaj za kar sem lahko hvaležna. Stavki in vprašanja, kot so ta mi omogočajo, da resnično preidem tudi težje preizkušnje hitreje, lažje, predvsem pa z manj čustvene drame. Ko temu dodam svoje prakse meditacije in ozaveščanja občutkov in čustev, se res velikokrat zgodi, da stvari same hitro najdejo svoj zaključek.

Davno tega sem spoznala, da na zunanjost ne morem vplivati. Stvari se bodo dogajale. Vsekakor pa lahko vplivam nase. Lahko se odločim ali me bo določena situacija popolnoma potrla ali pa bom iz nje vstala močnejša. Tudi, ko sem iskala službo je bilo veliko zavrnitev, preden je bil končno da. Vendar sem si pri vsaki zavrnitvi rekla: »Andreja, ne veš, morda ti pa je stvarstvo omogočilo, da se izogneš boleči izkušnji.«

Z zaupanjem v to, da življenje vedno deluje skladno z mojim »dobrim« izidom, sprejemam stvari, ki mi prihajajo na pot lažje, manj osebno, predvsem pa zmorem ostati v sebi.

In deluje. Izgradite sebe in stvari okoli vas se bodo začele odvijati v vaše dobro. Zaupajte in našla se bo pot. Sprejemajte, spuščajte, odpuščajte in delajte na sebi, pa bo vaše življenje postalo čarobno.
Čez čas pa bo tudi vas poklical prijatelj/ica, ki vam bo rekel/a: »Ja, ja saj vem tvoje življenje pa je tako ali tako popolno.« Pa ne samo, da vam bo to rekel/a, vesel/a bo za vas. Ker do te točke v svojem življenju boste tudi v svoj najožji krog spustili le ljudi, ki vam bodo privoščili uspeh iz srca.

Vse dobro vam želim.

Objem,

Andreja